Koroška. Dežela na severu Slovenije. Dežela z bogato zgodovino.
Skakalnice v Mislinji Smučarsko skakalni center Mislinja se ponaša s skalnicami HS-93M, HS-72M, HS-35M in HS-15M; vse so odete v plastiko. Center ima infrastrukturo, ki jo premorejo le redke skakalnice v Sloveniji (sedežnica, razsvetljava). Leta 2000 sta bila organizirana svetovni »B« pokal v nordijski kombinaciji in celinski pokal v smučarskih skokih.
Zoisov park Podjetni železar Michelangelo Zois je kupil obrate fužinarstva leta 1753. Leta 1770 je posest izročil sinu Žigi Zoisu, znanemu mecenu slovenskih kulturnikov. Celotna posest z velikim vrtom in parkom je bila zelo lepo urejena. Park je v veliki meri še ohranjen. Veličastna drevesa, danes stara okoli 250 let, sodijo med najdebelejša v Sloveniji.
Zoisov park Podjetni železar Michelangelo Zois je kupil obrate fužinarstva leta 1753. Leta 1770 je posest izročil sinu Žigi Zoisu, znanemu mecenu slovenskih kulturnikov. Celotna posest z velikim vrtom in parkom je bila zelo lepo urejena. Park je v veliki meri še ohranjen. Veličastna drevesa, danes stara okoli 250 let, sodijo med najdebelejša v Sloveniji.
Lovrenška jezera Dvajset čudovitih jezerc oziroma barjanskih oken s čudovitimi belimi lokvanji se skriva na slemenu Planinke, v osrednjem delu pohorskega grebena v povirju Radomlje, Mislinje in Velke na 1520 metri nad morjem. To je veliko šotno barje, ki je nastalo pred 8000 leti na nanosih glinastih peskov. Debelina šote sega ponekod do 3 m globoko. Večji del barja zarašča ruševje, borovnice, brusnice in druge značilne vrste za barja: rožmarinka, kalužnica in malocvetni šaš, munec, mesojeda rosika … Lovrenško barje je največje visoko barje v Sloveniji in najjužnejše v Evropi na silikatni podlagi. Je življenjski prostor številnih redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Med drugim je najpomembnejše življenjsko okolje in paritveni prostor za ogroženega ruševca na Pohorju
Tisnikarjeva hiša Rojstna hiša slikarja Jožeta Tisnikarja se nahaja na začetku soteske Mislinjski graben. Stavba iz 17. stoletja je bila prvotno fužina, kasnejši lastnik jo je leta 1899 spremenil v bivalno hišo. Mednarodno Kulturno društvo Jože Tisnikar je v njej uredilo galerijo Kavka z info točko. Dogodki: likovna izobraževanja in razstave, mednarodna Tisnikarjeva likovna kolonija, Grabn Art, Mala Tisnikarjeva kolonija. Več na www.tisnikar.si.
Vila rustika Dovže V letih 1992 in 1993 je Koroški pokrajinski muzej v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor izvedel zaščitne arheološke raziskave. Odkrit je bil del rimske vile z gospodarskimi objekti in zahodni del reprezentančne stavbe. Od leta 1998 do 2002 je Koroški pokrajinski muzej nadaljeval s sondažnimi raziskavami v okviru Mladinskega raziskovalnega tabora Mislinja. Vila v Zgornjih Dovžah je najbolje raziskana podeželska posest iz obdobja od konca 1. do 2. stoletja po Kr. na današnjem Koroškem ozemlju.
Križ na Črnem vrhu na Pohorju Črni vrh je najvišji vrh Pohorja (1543 m). Ker je delno neporaščen, se lepo vidijo Velika Kopa, Uršlja gora, zadaj Kamniške in Savinjske Alpe ter del Štajerske. Na njemu stoji križ, ki je bil postavljen leta 1991 ob zavzetem sodelovanju župljanov Župnije Šentilj pod Turjakom, Planinskega društva Mislinja in Krajevne skupnosti Mislinja. Kovinska skulptura na Črnem vrhu je delo domačina, umetnika in sedaj že upokojenega kirurga dr. Lojzeta Pogorevca. Križ je bil postavljen v letu osamosvojitve Slovenije, torej leta 1991, zato ta križ ne obeležuje samo najvišjo naravno točko na Pohorju, pač pa tudi simbolizira našo državnost in samostojno Slovenijo. Jeklena konstrukcija križa je sestavljena iz treh pokončnih profilov, ki jih malo pod vrhom obkroža jeklen trikotnik. Tako tvori podobo križa na vsaki strani. Križ je postavljen na kvadrasti betonski podstavek, ki je oblečen s pohorskim granitom. Črni vrh je kot najvišji vrh Pohorja ena izmed točk Slovenske transverzalne poti.
Spomenik nadvojvodi Janezu in Huda luknja Kamnito spominsko znamenje piramidaste oblike s ploščo in reliefom nadvojvode Janeza, je bilo oostavljeno leta 1829 nasproti vhoda v Hudo luknjo. Nadvojvoda Janez, brat avstrijskega cesarja, se je zelo zavzemal za dobrobit Štajercev. Izobraževalna, kulturna in gospodarska scena Štajerske še danes nosi pečat njegovega ustvarjanja. Johann Baptist Joseph Fabian Sebastian, sin Leopolda, velikega vojvode Toskane (pozneje cesar Leopold II.) in Marije Ludovike Burbonske (hčerke takratnega španskega kralja), je bil rojen 20. januarja 1782 v Firencah kot trinajsti izmed šestnajstih otrok. Leta 1790, po smrti Jožefa II., je bil Janezov oče Leopold imenovan za cesarja in družina se je iz Firenc preselila na Dunaj. Že čez nekaj let, točneje 1796 se zanj prične vojaško izobraževanje. V svojem prostem času pa se je mladi mož rad posvečal naravi, tehniki, kmetijstvu in lovu. Nadvojvoda Janez je leta 1829 dal zgraditi cesto skozi sotesko, danes imenovano Huda luknja. Tu se je srečal z velikim vhodom v kraško podzemlje. Huda Luknja, »podzemni biser osamelega krasa«, je ena najstarejših turistično urejenih jam v Sloveniji, saj je bila za obiskovalce odprta že leta 1895. Turiste, romarje in raziskovalce privablja še danes, saj skriva v svoji notranjosti in okolici vrsto izrednih posebnosti. Dolžina do sedaj raziskane jame je preko 2300 m, nekateri pokazatelji pa dajo slutiti še na bistveno večje dimenzije jamskega sistema. Vsi rovi Hude luknje so zasnovani ob prelomih v vzhodno – zahodni in jugovzhodno – severozahodni smeri. Med kraškimi pojavi je najbolj zanimivo ponikanje potoka Ponikve v ponore pod Koprivnikarjevo kmetijo v nadmorski višini okoli 580 m.
Kozolec pri domačiji Hof Lesen toplar na pet oken iz 1934, ki stoji v ambientu gručaste domačije jo sestavljajo še nadstropna hiša, kapelica, lipa, lesena prešna uta s klasičnima prešama ter novejše gospodarsko poslopje.
Grad Valdek Danes se lahko sprehodimo do razvalin gradu. Jedro gradu oblikuje romanska stolpasta stavba pravokotnega tlorisa z merami ok. 10 x 16 m, debelina zidu znaša 160-170 cm. Zunanja stena na južni strani je nekoliko usločena, na severni zalomljena, tako da je topi kot obrnjen proti grajskemu jarku. Stolp je fragmentarno ohranjen do višine dveh nadstropij, njegovo pritličje pa je zasuto. Grad je dobil ime po plemiški rodbini Waldeck, prvi lastniki, valdeški roparski vitezi pa naj bi ga sezidali v 12. stoletju. Pozneje je grad prišel v roke družine Auffenstein. Po legendi naj bi grad v prvi polovici 15. stoletja razdejali Turki. Po tem je grad med 15. in 18. stoletjem zamenjal več lastnikov. Zadnji lastnik je bila konec 18. stoletja družina Freihern iz Slovenj Gradca, po zemljiški odvezi iz leta 1848 pa je grad izgubil nekdanja pripadajoča kmetijska zemljišča in kmetije Hof, Gašper, Arnej, Pristovnik in Šmon. Po izgubi teh zemljišč je grad začel propadati in je do sredine 19. stoletja postal ruševina
Cerkev sv. Urha v Dovžah Cerkev sv. Urha v Dovžah, ki se prvič omenja leta 1336 (zagotovo pa šele leta 1587), je šentiljska podružnica. V letu 1954 je dr. Marijan Zadnikar pri cerkvi sv. Urha v Dovžah na južni zunanji strani opazil tri zazidana okna, ki jih je dal odpreti. Ta okna dokazujejo, da je srednji del cerkvene ladje ostanek poznoromanske cerkve iz časa okrog leta 1300. Naselju Dovže starejši pravijo tudi pri Sv. Urhu. V neposredni bližini cerkvice je nekoč tekla rimska cesta, ki je šla prek Vitanja na Lošperk v Mislinjo in skozi Slovenjgraško kotlino. Na dovžanskem polju je bil leta 1932 najden fragment rimskega kamna z napisom.
Cerkev sv. Ilja v Šentilju pod Turjakom Sedanja cerkev oblikuje štirilistno prostornino poznobaročnega koncepta, ki jo sestavljajo elipsoidno zaključeni kapeli ter oltarni in korni prostor. Na jugovzhodnem koncu cerkve stoji zvonik, ki ne skriva zgodnjegotskega porekla, saj njegovo pritličje pokriva križno rebrasti obok, opremljen z geometričnimi konzolami in okroglim sklepnikom z vgravirano rozeto. Prvotna cerkev iz konca 13. stoletja je bila po konceptu kornozvonična.
Cerkev sv. Florijana Najstarejši del sedanje cerkve je ladja, ki je bila zgrajena v 17. stoletju. Doživela je veliko prezidav, ki so se končale v začetku 20. stoletja. Župna cerkev sv. Florijana v (Srednjem) Doliču, ki se prvič omenja okoli leta 1490, je bila šentviška podružnica. Leta 1791 je postala sedež kuracije, leta 1873 pa župnije.
Cerkev sv. Ahaca Cerkev sv. Ahaca je bila zgrajena v 2. polovici. 15. stoletja (okrog leta 1470) in je lep primerek dobro ohranjene gotske arhitekture. Prezbiterij pokriva zvezdasto mrežasti obok brez sklepnikov na geometričnih konzolah in so ga poslikali z ornamenti v 17. stoletju. Znamenit je tudi lesen strop v ladji, ki je nastal okoli leta 1730. Poslikali so ga s cvetlicami ter trpečim Kristusom in angeli z orodji mučeništva.
Da izboljšamo vašo uporabniško izkušnjo, spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljno uporabo spletne strani smatramo da se strinjate z njihovo uporabo.
